O cerkvi in župniji sv. Frančiška Asiškega
Radvanje: 50 let župnije sv. Frančiška Asiškega
(povzeto iz arhivskega zapisa iz leta 2007 – http://aktualno.rkc.si/index.php/content/display/5899)
Župnijsko središče, torej župnijska cerkev in župnijski dom sta v neposredni soseščini osnovne šole in gasilskega doma, pa tudi v neposredni bližini večjega trgovskega centra. Vse to je sredi naglo razvijajočih se naselij ob robu Pohorskih gozdov in rekreativno – športnih in turističnih območij. Vse to lahko simbolno povežemo v šopek vzgoje in izobraževanja z gmotno in fizično varnostjo, s turizmom, rekreacijo in športom, pa tudi z gospodarstvom in obrtjo. Vse to pa na temeljih zgodovine, kulture, gospodarstva in medsebojne povezanosti – ki jih na nek poseben način povezuje vera, kot da bi bila vsemu temu vzor in model – župnija.
Radvanje je začelo s šolo leta 1872, zaradi potreb takratnega šolstva pa so blagoslovili 15. oktobra 1893 temeljni kamen za kapelo. Tega leta so ustanovili tudi prostovoljno gasilsko društvo in začeli zidati gasilski dom. Leto zatem, 11. oktobra 1894, je kapelo sv. Frančiška Asiškega slovesno blagoslovil knezoškof Mihael Napotnik.
Nato je kapela služila predvsem šolski mladini, vendar je prevzemala vse vidnejšo vlogo v duhovnem življenju Radvanjčanov, ker se je kraj naglo širil, ob tem pa tudi pastoralne potrebe. Radvanje je spadalo pod župnijo sv. Magdalene, ki je obsegala področje Radvanja, Pobrežja in Tezna, pozneje pa pod župnijo sv. Rešnjega Telesa. Kapela sv. Frančiška je bila podružnica sv. Magdalene, na pobudo nekaterih Radvanjčanov in Draga Obržana so prihajali od leta 1936 duhovniki ob nedeljah. Leta 1937 je v Radvanje prišel duhovnik Ivan Žličar, naslednje leto kaplan in katehet Ludvik Duh. Zastoj je prinesla druga svetovna vojna. Cerkev so Nemci namenili skladiščenju. Po vojni se je duhovnik Duh vrnil v Radvanje, nadaljeval z rednim bogoslužjem. Leta 1947 je prihajal Ivan Kores. Vendar so se tedaj začele težave. Leta 1949 je bil aretiran, s tem so Radvanje izgubile stalnega duhovnika. P. Edmund Boehm DJ je skrbel za nedeljske maše, maševali pa so magdalenski duhovniki dr. Jožef Meško, dr. Jožef Schoendorfer in Anton Karo. Leta 1952 je prišel za kaplana Jože Vesenjak, iz zapora je prišel Kores, ki je nato vodil dušnopastirsko delo. Leta 1954 je prevzel skrb za Radvanje Jože Polanec, nato pa so po letu 1956 začeli prevzemati dušno pastirstvo jezuiti: p. Anton Bukovič, p. Rojic in p. Jakob Laura. Prva uradna vloga za samostojno župnijo je bila podana že leta 1945. 15. julija 1956 je Lavantinski škofijski ordinariat izdal Ustanovno listino Trajnega vikariata pri cerkvi sv. Frančiška v Radvanju pri Mariboru, že 1. marca 1957 pa je Mariborski škof in apostolski administrator dr. Maksimilijan Držečnik izdal Ustanovno listino nove župnije sv. Frančiška Asiškega, ustanovni listini je bil priložen tudi odlok z imenovanjem stalnega vikarja p. Jakoba Laure DJ za prvega župnijskega upravitelja. Vendar je že 17. junija 1957 župnijo prevzel p. Miha Žužek DJ. Takoj se je lotil temeljite prenove cerkvice in cerkvenega življenja. Ko je bil mesec in pol v zaporu, ga je zamenjeval p. Anton Bukovič, včasih pa tudi p. Jeza. Kot katehistinja je začela pomagati Rada Krečič, kot mežnarica pa Karolina Vrbnjak.
1. oktobra 1963 je le nekaj let staro župnijo prevzel župnik Janko Kač, ki je nato leta 1973 vložil prošnjo za prizidek k cerkvi. Leta 1979 je po načrtih arhitekta Cirila Zazule podjetje Granit začelo zidati prizidek oz. novo pastoralno središče. Gradnjo prizidka so začeli februarja, 13. maja 1979 pa je škof dr. Vekoslav Grmič blagoslovil temeljni kamen. Cerkev je bila končana še istega leta oktobra. Pri tem delu se je pokazala požrtvovalnost Radvanjčanov. Za božič leta 1983 je cerkev dobila tretji zvon in tabernakelj, leta 1984 nov krstni kamen in svečnik za velikonočno svečo, leta 1985 pa nov oltar in ambon. Leta 1987 je cerkev dobila novo sliko sv. Frančiška, dve leti kasneje nove vitraje, leta 1994 pa križev pot. Skozi desetletja se je tako podoba cerkve počasi a vztrajno oblikovala in dopolnjevala. Leta 2000 se je župniku pridružil duhovni pomočnik prof. dr. Vinko Potočnik.
Le nekaj mesecev po tem zlatem jubileju je župnik Janko Kač umrl (23.10.2007) in je pokopan v rojstni župniji v Preboldu. Na njegovo mesto je prišel Alojz Krašovec, ki je tu opravljal službo župnika do l. 2013, ko so župnijo prejeli v soupravo redovniki salezijanci iz bližnjega Don Bosovega centra.