Izkušnja letošnjega oratorija je zelo dobra. Verjamem, da so se animatorji precej naučili, tudi sam sem se veliko naučil. Otroci pa kot vedno zelo navdušeni, zadovoljni in razigrani. Letošnji lik sv. Ignacija Lojolskega in naslov oratorija Za Božjo slavo sta nam lahko bila v veliko spodbudo k spreobračanju in osmislitev vsega kar delamo – da je v Božjo slavo. Vsakoletna trenja in slaba volja ali tudi včasih jeza, ki se poraja med sodelavci, animatorji in voditeljem, ker nas je večina na 300% in kdo tudi na 5000 obratih, na koncu vse poplačajo. Vredno je truda, vredno je pomanjkanja spanja, vredno je tudi kakšnega grama hrane in telesne teže manj. Letošnji oratorij je bil znova brez mask in omejitev, kar je olajšalo marsikaj. Znova smo lahko šli na malo daljša izleta (letos celo na Notransko: grad Snežnik in Križna jama; v drugem tednu pa na Ptujsko goro, Ptujski grad in Terme Ptuj), igrali smo se lahko skupaj, druženje je bilo na razpolago za vse udeležence, ne glede iz katere skupine so bili. Opažam poseben pojav: čedalje več otrok zahaja na oratorij iz zadnje triade osnovne šole, kar je zelo spodbudno in daje večje pričakovanje za prihodnost. Neverjetno radostno in zavzeto so otroci peli in plesali ob letošnji himni oratorija in to pokazali tudi na izletih – prav brez zadržkov, da so nas z navdušenjem snemali celo turisti, kamor koli smo prišli. Animatorsko ekipo je gotovo zaznamovalo manjše kadrovsko število, saj je to pomenilo več odgovornosti in večji izkoristek časa, a ni bilo pretirano naporno. Na koncu vsakega tedna smo imeli krajšo predstavo za starše, ki so letos z obiskom le-te presegli dosedanje številke, kar je še bolj navduševalo naše nastopajoče. V prvem tednu je bilo malo manj kot 80 otrok in 15 animatorjev; v drugem tednu pa nekaj več kot 90 otrok in 18 animatorjev.
Letos je za nas posebna izkušnja oratorija z otroki iz Ukrajine.
Otroci iz Ukrajine so se med nami na oratoriju počutili dobro. Vidi se, da je ta program tudi za njih bil neizmerna novost, zato so včasih težje sledili vsemu dogajanju in ritmu. Včasih je kakšen animator »pojamral«, kako ga ne ubogajo in da se držijo bolj zase, a sem vedno znova pomislil, da sploh nimamo pojma, kaj lahko otrok preživlja in doživlja v času vojne. Verjetno smo vsaj malo uresničili besede iz evangelija: »tujec sem bil in ste me sprejeli.« Zanimivo je, kako so si z našimi otroki izmenjevali (predvsem na izletu, ko je bila malo daljša skupna vožnja) izkušnje in se seveda menili tudi o vojni situaciji, ki vlada pri njih doma. Včasih prav ti otroci in prav te situacije iz tebe izvabijo še boljše in še več ognja, ki gori za druge. Jezik pri otrocih ni težava, kakšen je že dobro znal slovensko – sploh mlajši, drugi so si pomagali z googlom, tretji pa so se prepustili igri in jeziku oči in srca. Nam je pomagala Slovenska filantropija, da smo tudi v obeh tednih prevedli pismo staršem v ukrajinščino, da so imeli vse info na enem mestu. Pri sofinanciranju programa za Ukrajince pa nam je pomagala Fundacija Don Bosko. Zanimali so se še za kak program, a ga letošnje poletje žal ne moremo ponuditi. Vsekakor je izkušnja dragocena in se bomo podobnim vabilom v prihodnosti še pogumneje in lažje odzvali.
Gotovo bi vas o našem oratoriju še kaj zanimalo, a naj spregovorijo še slike 🙂
O nas tudi v tujih medijih.
