Sanje pri devetih letih

Sanje s pečatom prihodnosti

Sv. Janez Bosko je v svojih Spominih (ki jih je napisal na izrecno papeževo prošnjo) zapisal:

»Ko mi je bilo devet let, sem imel sanje, ki so se mi globoko vtisnile v spomin za vse življenje. V sanjah se mi je zdelo, da sem blizu doma, na precej obširnem dvorišču, na njem pa je bila množica fantov, ki so se igrali. Nekateri so se smejali. Ko sem zaslišal kletve, sem se takoj pognal mednje in jih hotel prisiliti k molku s kričanjem in pestmi.
Tisti hip se je prikazal častitljiv mož, izbrano oblečen. Obličje se mu je tako svetilo, da mi je jemalo vid. Poklical me je po imenu in mi dejal:
‘Te svoje prijatelje si boš moral pridobiti s krotkostjo in z ljubeznijo, ne s pretepanjem. Takoj jim prični govoriti o grdobiji greha in o dragocenosti kreposti.’

Ves zmeden in prestrašen sem mu odgovoril, da sem reven in neuk. Prav tedaj so se fantje nehali pretepati in razgrajati in so se zgrnili okrog Njega, ki jim je govoril. Sam nisem vedel, kaj sem rekel:
‘Kdo ste vi, ki mi ukazujete tako nemogoče reči?’
‘Prav zato, ker se ti zdijo nemogoče, jih boš moral napraviti mogoče s pokorščino in z znanjem.’
‘Kako bom prišel do znanja?’
‘Dal ti bom učiteljico. Pod njenim vodstvom boš postal moder.’
‘Toda, kdo ste vi?’
‘Sin sem tiste, ki te jo je tvoja mati naučila pozdravljati trikrat na dan. Po mojem imenu vprašaj tvojo mater.’

Tisti hip sem poleg njega opazil veličastno ženo, oblečeno v plašč, ki se je bleščal kakor sonce. Zaznal je, da sem zmeden, zato mi je pomignil, naj se mu približam, in me je prijazno prijel za roko: ‘Poglej,’ je dejal.
Pogledal sem in videl, da so fantje izginili, namesto njih pa so bili kozlički, psi, mačke, medvedje in še številne druge živali.
‘Vidiš, tole je tvoje delovno področje. Postati boš moral ponižen, močan in krepak. Kar boš videl, da se bo v tem hipu zgodilo s temi živalmi, boš moral storiti z mojimi sinovi.’

Obrnil sem se in glej: namesto podivjanih živali so se prikazali krotki jagenjčki. Poskakovali so in tekali okoli meketaje, kakor da bi hoteli pozdraviti veličastnega moža in čudovito gospo.
Še vedno v sanjah sem tedaj zajokal in prosil gospo, naj mi vse jasno razloži, ker nisem vedel, kaj naj vse to pomeni. Tedaj mi je položila roko na glavo in rekla: ‘Ko bo prišel čas, boš vse razumel.’

Komaj je izrekla te besede, me je neki šum prebudil in prikazen je izginila. Ves sem bil zmeden. Imel sem vtis, da me bolijo roke od pretepanja in da mi obraz žari od klofut, ki so mi jih prisolili potepini.

Zjutraj sem sanje pripovedoval najprej bratoma, pa sta se mi smejala, potem materi in babici. Vsak izmed njih je podal svojo razlago: ‘Postal boš ovčji pastir,’ je dejal Jože. ‘Poglavar razbojnikov boš,’ je zlobno odvrnil Tone. Moja mati je rekla: ‘Bog ve, ali ne boš postal duhovnik.’ Babica pa je sklenila ugibanje z izjavo: ‘Sanje so prazne marnje.’ Menil sem, da ima babica prav. Vseeno pa mi sanje niso hotele iti iz spomina.«

Vsa prihodnja leta so bila močno zaznamovana s temi sanjami. Mati Marjeta je spoznala (pa tudi Janez je kmalu spoznal), da so sanje nakazovale neko pot.